»Dohodek od svojega pisanja sem namenila Ukrajini.«

»Tak konec je srečen za oba.«

»Nase se jezi, tako zelo, da je sploh doživela kaj takega, kar je včasih nevredno vsakega človeškega bitja, kar ponižuje in jemlje pogum.«

»Želela sem pokazati surovo bolečino in je ne zapakirati v nekaj literarnega, želela sem pokazati, kako noro močno boli.«

»Ko sem bila še deklica na Kitajskem, mi je stara mati povedala, da je moja mati duh.«

»Jezi se nase, da je človek. Pa je vseeno rada na zemlji, tako zelo, tako zelo.«

»Zgodbe sedejo na krila in potujejo. Želijo si slišati, kako ti vznemirjeno bije srce. Sem zgodba, ki potuje. Priletim lahko kamor koli (...) In potem sem pri tebi, počasi odprem strani in ti povem zgodbo, ki si jo želiš.«

»Ja, zelo me moti. Feministka sem, pišem feministične eseje in govorim o feminističnih idejah – ko pišem leposlovje, pa sem umetnica, ustvarjalka.«

»V številnih slovanskih literaturah, izjema v projektu je poljska književnost, so pisateljice vstopile na kulturno področje šele v drugi polovici 19. stoletja, zato so bile pionirke pri odkrivanju novih poti, velikokrat so bile tudi medkulturne posrednice. Če uporabim izraz, povezan z geografijo, saj gre za kulturno pot, bi lahko rekla, da so si velikokrat morale same izkrčiti literarno krajino, saj tega ni storil nihče pred njimi. Več kot jih je bilo, več je bilo poti.«